Že kot majhnega fantka me je mama začela navajat na garaško delo. Tako sem samo pri enem mesecu začel spoznavati lepote naših hribov. No, če sem iskren takrat se še nisem dobro zavedal in sem večina prespal. Ampak danes pri 8 mesecih pa sem že pravi dec, zato mi ne uide skoraj več nič. No ko se vračam na maminem hrbtu proti domu takrat pa večina počivam. Saj razumete, da dvakrat mi ni zanimivo videt ista drevesa. Zadnjič pa me je mama naložila v nahrbtnik, ki ga zelo rada nosi in tako sva se napotila od Smolnika proti slapu šumnik. Vam povem zelo lepo je tam. Opremo pa moraste imet, ker je že kar nekaj ljudi tam umrlo. Mama vedno pravi, da po hribih moraš tud glavo uporabljat. Obutev mora biti dobra, da vam ne drsi in si ne poškodujete kakšnega dela telesa. No pa nadaljujmo najino pot. Hodiva že kar lepi čas, ko se mama odloči, da me da malo ven, da si raztegnem svoje nežne nožice. Med tem časom , ko jaz veselo raziskujem zemljo , listje in vse nosim v usta in po maminem anoraku se mami malo odžeja in okrepči. Potem me nežno pogleda in mi pokaže mojo veselico. Nato me prisloni na mojo ziziko in že sem v nebesih. No pa ne se norčevat - saj vi ste tudi bili majhni in ste papcali mlekeca pri mamici. Sicer pa saj vi fantje se še sedaj radi stiskate k zizikam. Sem vidu zadnjič mojga ateja, pa mu nikakor nisem mogu dopovedat, da naj gre stran. Še dobro, da ga ni doma - ne rabim delit.
Tako se namalcava in kreneva naprej. Po nekaj ur prideva do slapa šumnik in takrat začne deževat. Mami mi čez nahrbtnik povezne dežno ponjavo, da me ne zmoči in že nadaljujeva pot. Tako preplezava šumnik - veste moja mami ima ful hudo kondicijo, saj jaz nisem tolk lahek. Vse skupaj z mojimi plenicami nese 19 kilogramov - ni malo, kajne.
Pa prideva na plan, kjer je polno tabl. Mami nekaj časa stoji in se odloča kam ga kreneva. Nato se odloči, da greva proti Pesku. Nadaljujeva pot in jaz še vedno veselo čebljam. Pa saj utrujen nisem - sit sem pa še toplo mi je. Aja pa dežuje tud več ne. Tako prideva do peska, kjer se okrepčava z toplo juhco. Veste kako paše nekaj toplega po 6 urah hoje. Sedaj pa naju čaka še pot do doma. Ko se začneva vračat se udobno namestim in že me ni več - se pogreznem v spanec.
Kar naenkrat pa zaslišim neki čuden glas in ne vem a bi odprl oči ali ne. Pa počasi le odpiram, saj čudim, da je mami v bližini in se nimam česa bat. Odprem oči in pred sabo zagledam neko čudno bitje na štirih nog. Najprej sem mislu, da je to kak moj sorodnik. Sam potem pa malo bolje pogledam, pa vidim da je zelooo kosmata tale stvar. Pa še ves čas se z nekim čudnim glasom dere. Nato pa pride še en tak čudeš in še en. Joj kolk jih je naenkrat polni travnik. Pa vse me gledajo in delajo meeee. Mami opazi, da sem zbujen in me že vsa navdušena vleče z nahrbtnika. Ampak jaz nočem ven, želim si samo čimprej od tod, ker nič ne razumem teh čudnih bitji. Pa jih opazuje iz daljave potem pa mami z mano v naročju gre vse bližje in one vse bolj glasno meeeeeee. Mislim,da mi mami pravi, da so to ovce - sam mene več nič ne briga, ker se tako grdo derejo se še jaz začnem,da jim pokažem kdo je glasnejši. Mami me takoj poljubi in me vrne v nahrbtnik in že kreneva naprej. Nato ves v strahu opazujem ta čudna bitja. Bolj ko se odaljujeva bolj sem srečen in počasi tonem spet v miren spanec.
Počas se prebujam in kaj opazim, da sem v maminem naročju ob toplem ognjišču. Sploh ne vem kdaj sva prispela do koče, kjer živi babica. Pravzaprav mi je vseeno, bil je lep izlet in navsezadnje sem spoznal nova bitja. Te poti so zame poučne, zato komaj čakam, da si mami oprta nahrbtnik z mano in greva v nove dogodivščine.
Do takrat pa lepe sanje!
Tako se namalcava in kreneva naprej. Po nekaj ur prideva do slapa šumnik in takrat začne deževat. Mami mi čez nahrbtnik povezne dežno ponjavo, da me ne zmoči in že nadaljujeva pot. Tako preplezava šumnik - veste moja mami ima ful hudo kondicijo, saj jaz nisem tolk lahek. Vse skupaj z mojimi plenicami nese 19 kilogramov - ni malo, kajne.
Pa prideva na plan, kjer je polno tabl. Mami nekaj časa stoji in se odloča kam ga kreneva. Nato se odloči, da greva proti Pesku. Nadaljujeva pot in jaz še vedno veselo čebljam. Pa saj utrujen nisem - sit sem pa še toplo mi je. Aja pa dežuje tud več ne. Tako prideva do peska, kjer se okrepčava z toplo juhco. Veste kako paše nekaj toplega po 6 urah hoje. Sedaj pa naju čaka še pot do doma. Ko se začneva vračat se udobno namestim in že me ni več - se pogreznem v spanec.
Kar naenkrat pa zaslišim neki čuden glas in ne vem a bi odprl oči ali ne. Pa počasi le odpiram, saj čudim, da je mami v bližini in se nimam česa bat. Odprem oči in pred sabo zagledam neko čudno bitje na štirih nog. Najprej sem mislu, da je to kak moj sorodnik. Sam potem pa malo bolje pogledam, pa vidim da je zelooo kosmata tale stvar. Pa še ves čas se z nekim čudnim glasom dere. Nato pa pride še en tak čudeš in še en. Joj kolk jih je naenkrat polni travnik. Pa vse me gledajo in delajo meeee. Mami opazi, da sem zbujen in me že vsa navdušena vleče z nahrbtnika. Ampak jaz nočem ven, želim si samo čimprej od tod, ker nič ne razumem teh čudnih bitji. Pa jih opazuje iz daljave potem pa mami z mano v naročju gre vse bližje in one vse bolj glasno meeeeeee. Mislim,da mi mami pravi, da so to ovce - sam mene več nič ne briga, ker se tako grdo derejo se še jaz začnem,da jim pokažem kdo je glasnejši. Mami me takoj poljubi in me vrne v nahrbtnik in že kreneva naprej. Nato ves v strahu opazujem ta čudna bitja. Bolj ko se odaljujeva bolj sem srečen in počasi tonem spet v miren spanec.
Počas se prebujam in kaj opazim, da sem v maminem naročju ob toplem ognjišču. Sploh ne vem kdaj sva prispela do koče, kjer živi babica. Pravzaprav mi je vseeno, bil je lep izlet in navsezadnje sem spoznal nova bitja. Te poti so zame poučne, zato komaj čakam, da si mami oprta nahrbtnik z mano in greva v nove dogodivščine.
Do takrat pa lepe sanje!
