Tegale pa je mami kar zajahala :)

Tega dne se nisva odpravila daleč, ker je mami obljubila babici, da bo pomagala sadit krompir. No, ker pa sva imela še nekaj časa je mama pohitela in sva že odhitela do najbližnih kmetij. Ker sva vzela samo eno vodo zraven sem si mislu, da to bo pa itak brezveze - saj ne bom imel kaj videt. A ne bi bilo bolje doma ostat in malo poležavat - sem mislu se stiskat. No kakor koli bil sem že v nahrbtniku in ker se rad nosim nisem želel povzročat problemov sem bil čisto tiho odzadaj. Bom pa zaspal sem si mislu.Ampak že za prvim vsponom v grič me pozdravijo ovce - ja te že poznam. Mladički takoj prihitijo k ograji, kjer jih božava. Mame pa z budnim očesom spremljajo vsak njihov gib - pa najinega tud. Na samem vrhu pa stoji oče ovac in se nekaj kremži. Ne vem, če je ravno zadovoljen z našim prijateljstvom. Napotiva se naprej do kmetije Višič, kjer imajo tudi kužka, ki ves čas laja - sploh se ne ustavi - neumoren je. Ustaviva se na njihovi domačiji, kjer se sprehajajo kokoši. Gospodarica nama ponudi sok in kavo. Po klepetu in okrepčilu nadaljujeva pot. Pot naju vodi skozi gozd, kjer se počasi začnem pozibavat v sen.Med hojo poslušam živali - slišim ptice, ki se med seboj pogovarjajo. Sedaj so se že omožile in si delajo gnezda, saj bodo kmalu mladički na poti. Srna se nama prebližuje - za trenutek postoji - naju pogleda in kod ,d a se nama priklonu. Nato pa se počasi obrne v drugo stran in zbeži. Nedaleč zatem srečava dva zajca, ki se kotalita. Postojiva in ju opazujeva - ko naju opazita hiter zbežita v svoje skrivališče. Divje živali se nam ne pustijo tako božat, kod domače. Škoda, kajne?

Pot se ves čas vzpenja in polno kopriv je - še dober, da ne dosežejo mojih nog. Uboga mami bo pa cela zažgana:). Počasi prideva iz gozda do travnika, kjer je vse polno marjetic in drugih pisanih rož. Metulčki poplesujejo - čebele se pasejo, črički in druge male živalce so oglašajo in hitijo svojo pot. Za trenutek me mami odloži iz nahrbtnika in me da sedet v veliko travo. Lušten je, ko se me sploh ne vidi. Hiter začnem raziskovat okoli sebe teren. Lušten je tukaj - upam,da še kdaj prideva. Nadaljujeva pot čez travniki kjer naju pripelje do domačije, kjer imajo konjička. Ampak tega pa nisem pričakoval. Mmai gre k njemu in ga začne božat - kaj dela. Ne morem verjet že leza na njega, ko vidim, da želi še mene gor potegnit se začnem dret. O ne to pa ne si mislim. Tako razjaha in že sem pri njej v objemu. Gospodar se nama smeji in pravi mami, da naj pride jahat kadar želi. Počasi greva po mankirani poti naprej vse dokler ne prideva do Smolnokove cerkve. Stoji na gričku - zraven je majhno pokopališče. Lep in miren kraj. Malo se okrepčava - razgibava in nato greva proti domu nazaj.

Ja bo potrebno pohitet krompir sadit.Tako sem danes na kratki turi po okoliškem Smolniku spoznal nekaj novih živali - eno sem skoraj zajahal:)

kokokodak....:)

No saj že veste, da z mami redno potujeva - tako sva se tudi to nedeljsko jutro napotila na pot.Odpeljala sva se do Selnice, kjer sva zavila na desno. Mi mami pokaže hišo, kjer je včasih živela njena babica - torej moja prababica.Nato klepetulja še klepeta z dvema satrejšima gospodoma in po dolgem času, ker sem res že naveličan tega čakanja se le napotiva po najini poti. Nekaj časa hodiva po asfaltu - pot je ravna in ni nama hudga. Mami išče markirano pot in po nekaj kilometrih jo opazi na levi strani - tako se zapodiva v gozd. Začneva se vspenjat in pot traja kar dobro urco in pol po strminah. Mami malo postoji, da mi da vsake tolk časa pit, ker je res vroč dan in moramo otroci več pit, da ne dihidriramo. Ja pa mami tud pije, saj je res naporen teren. Iz gozda prideva na cesto in tukaj nadaljujeva pot. Gledam okrog sebe in sem zelo navdušen, kajti od vseh krajev kjer sva bila do sedaj mi je ta najbolj všeč. Tako lepo je urejen - zelenice okoli hiš so urejene, vse brsti, pri vsaki hiši so tablice z njihovi imeni. Na veliko so označene kmetije...kažipoti so res lepo urejeni. Tako nadaljujeva pot ko prideva do kažipota, kjer kaže da imava še 2 kilometra do cilja. Nadaljujeva pot po asfaltu - to je res malo mučno, ker se nama vročina zažira v telo. Malo sem zaspan zato se odločim, da malo zadremam. Ko se že pogrezam v sen naenkrat zaslišim neke čudne zvoke. Ne vem al naj začnem kričat al naj bom čisto tiho in naj to mami uredi. Pogledat pa si sploh ne upam, dokler ne slišim mamin glas. pšššš...pšššš...tiho bodi kokica a ne vidiš, da moj mali princ spi. ..tako je mami prigovarjala tole bitje na dveh nogah. No si mislim potem pa ne more bit nič hudga, če se mami takole pogovarja. Ognjevito dvignem glavo in odprem oči in glej ga zlomka kaj vidim. Nekaj čisto doli pri tleh me čudno gleda - zraven pa spišča čudne zvoke. Mami opazi, da sem zbujen in mi pove,da so to kokoši, ki nam dajejo jajce. aha...ja jajce pa sem že vidu. Mami jih uporablja, ko bratoma palačinke peče. Jaz pa še ne maram palačink. Pa ne mislit, da sem razvajen, ker nisem - sam raje imam svojo ciciko. Malo stran pa nas nekdo opazuje. Tale mister pa mi je všeč, ima tako lep pisan rep in velik rdeč greben. Počasi se približuje putkam in mami mi pove,da je to petelin - njihov gospod. Sicer še ne razumem čisto najbolje, kako imajo samo enga gospoda petelina, če je pa tolk pišk. No ja to bom razumel, ko bom še malo zrastel. Napotiva se naprej - sam pa še kar gledam nazaj. Te mini živali pa so mi bile všeč, ker so manjše od mene in posute s peresi. Sedaj poznam pa že kar nekaj živali..madona kak frajer sem.

Naenkrat pa se nama odpre razgled - prečudovit razgled. Kod, da bi vstopila v pravljično deželo. Kaj takšnega še nisem vidu in mami je čisto prevzeta. Začneva se vspenjat do vrha, kjer stoji cerkev. Vstopiva vanjo in tukaj se nama prikaže stara arhitektura. Naravnost fascionantno. Stopiva iz cerkve in se še sporehodiva okoli po obzidju in zreva v daljavo.

Mami poslika najine doživljaje na sv. duhu. Nato se še okrepčava, saj po treh urah to paše in počasi se začneva spuščat nazaj proti Selnici.

Čeprav je pot naporna se splača prav vsako kapljo prelit, kajti ne vidiš vsak dan pravljične dežele.

Počasi postajam ponosen, da živim v tako lepi deželi, kot je naša Slovenija.

Takole pa je še en dan za nama. Vem,da je mammi utrujena zato se hiter stisnem k njej in potonem v spanec.

Ta pa nam mleko daje :)

Če bi vi vidli mojo mami ta teden - ja opasna je z mano na hrbtu. Lazi po gričih kot srnica..jaja mami super si. Pa je to vse lepo in prav, da mene zraven vzame - saj, če me ne bi...ja to bi pa bila katastrofa. Bi tako tulil, da bi mogla koj nazaj prit. Sam ne vem pa zakaj morava vsa ta čudna bitja srečevat - pa moja mami se z njimi kar pogovarja. Pa v bližino njih hodi in jih boža. Zadnjič je enga kar osedlala - madona sem začel tako protestirat, da je mogla takoj dol prit. Ja, da ne boste mislili še mene je hotla gor potegnit ...o to pa ne sem si reku. Ampak to je druga zgodba in drug pohod.

Danes vam bom opisal pot, kjer sem srečal velike zize - pa sem mislu,da ma moja mami največje:)

Bila je sončna sobota . Mami je že začela nahrbtnik ven vlečt in že sem postajal nestrpn. Vedno komaj čakam, da vidim kam me bo peljala. Z mojo mami pa res ni nikoli dolgčas. Ko je spakirala nahrbtnik se odpraviva. Joj mene zakaj se moram v tej kovinski škatli vozit? Zadnje čase mi je pa to res tumač. Me vse moti - pa še vroče mi je. Najhuje pa je to, ker je mami tolk daleč stran. Kdo pa ne bi protestiral, če ne bi imel svoje zizike zraven sebe.

No ko po mučnih minutah prispeva v Kamnic si prav odahnem. Parkirava in že se odpirajo vrata - hiter stegnem rokici in že sem v nahrbtniku. Mami si me dobro oprta in že greva proti Bresternici in potem po markirani poti do vrha. Uf...to pa je vspon...sicer sem navajen, da hodiva navbreger ampak sedaj se pa po asfaltu v breg vspenjava že dobro urco. No naposled zavija v gozd in po makedamu. Tako naju pot pripelje v gozd, kjer je prvi kažepot - pot vodi k mlinu in žagi. Mami malo postoji in si ogleduje kažipot - se mi zdi, kod da je hotela še tja zavit. Nekaj pogleduje na uro - računa in potem se odloči, da si bova mline in žage šla drugič ogledat. Nadaljujeva pot proti vrhu - hodiva mimo kmetije in glej kako bevska neprijazen kuža. Mama je kar bolj v levo stopila - mi pravi,da je to rotvajler. Po glasu kako je to povedala, se mi zdi da z njimi pa nima ravno dobrih izkušenj. Nadaljujeva pot, ko prideva do kmetije. Mama glasno pozdravi starejšo ženico katera nama veselo odzdravi in naju občuduje. Pa na živce mi gre tudi, ko mi dela buci - buci. A bi bilo vam všče, če bi vas nekdo ščipal za lice in se slino proti vam. Sem mislu, da me bo še kisnila. Sem takoj vklopil alarm in mama se je hiter poslovila in tako sva nadaljevala pot. Mal dalje pa naju gledajo neke čudne velike žvali - pa debele. Sam pojma nimate - sem mislu,da ma moja mama velko zizo - sam to bi mogli videt - kake zize. Sem si mislu - jupi to pa je papice. Mami je šla proti pašniku kjer so se te žvali pasle - no mi je mami razložila, da so to krave, ki nam dajajo mleko. Pa tega nisem najbolje razumel - kako nam ta krava daje mleko, če imam jaz zato mami. Sva prišla do krave - sem počas lezel v nahrbtnik - postajalo mi je vedno bolj vroče. Skril sem se za mamin hrbet, ko slišim kako se pogovarja s tole prijazno živalco. Ker ni bilo nič hudga slišat sem počas odprl oči in pokukal. Joj mene kaka žval...kaka krava. Velika - debela - kake oke velka ima - pa jezik - velik, hrapav...fuj....a zize pa ima - ta pa daje papice. No pa mi je mami razložila, da ona daje mleko, ki ga mi vsi pijemo. No mi mali ludeki naj ga še ne bi, ker za nas je najboljše mamino mleko. Mi ga pa je mami dala mal za probat pa mi ni bilo všeč. Saj vi , ko ste men podobni - vsi, ki imaste pinceke me boste bolje razumeli. A ni najbolje se stisnit k topli ziziki in se na njo prisesat. Pa to je raj vam rečem - a mleko sladko , kot med. Ni ga bolša na tem svetu.

Ko se mami vse pogovori s svojimi prijateljicami kravami nadaljujeva pot do vrha. Od kmetije se povspeva ponovno v gozd, kjer je do vrha še dobre pol ure. Po dveh urah sva na vrhu - ŽAVČERJEV VRH. V koči kjer streže prijazen gospod srednjih let ni njegov sin sva se okrepčala, spočila, naklepetala in nato sva se odpravila nazaj v dolino. Po poti nazaj sva srečala še nekaj kolesarjev, ki so nama veselo mahali in naju gledali z občudovanjem.

Pot na žavcerjev vrh je zelo lepa, prijetna za hodit - vendar tudi naporna.

Tako sem danes spoznal spet novo žival. Sedaj poznam že dve živali ovce, ki nam dajajo volno in krave, ki nam dajejo mleko.

Komaj čakam nov dan, ko si mami ponovno oprta nahrbtnik in že naju noge nesejo. Kam pa vam povej kdaj drugič