V soboto smo se iz Maribora odpravili ob 2.30 - ob 5.15 smo prispeli v Krmo. Parkirali smo pri KOVINARSKI KOČI. Preoblekli smo se, ker je bilo jutro še mrzlo v dolini - se opremili in 6 štartali proti Kredarici. V nahrbtniku sem nosila tamalga in vso njegovo opremo in pol moje ter hrano za njega. Tako je bil težak nahrbtnik 24.5 kg. Mojo vetrovko in trenerko pa je nosil moj 17 letni sin ter hrano za nas - teža nahrbtnika 10kg in naša 61 letna babica je nosila svoja oblačila - teža nahrbtnika 5kg. Prvotno smo imeli namen it na Staničev dom ampak smo potem smer spremenili, ker se je začelo vreme oblačit in smo želeli prit čim bližje ALJAŽU. Pot od kovinarke koče je položna in to traja kar enih 40 minut - potem se pot začne vit malo navpreger ampak ni nič prehudo. Tako nadaljujemo pot po gozdu navbreger. Po nekaj časa pridemo iz gozda in nadaljujemo pot še malo bolj strmo po skalovju. To se vije vse do pastirke koče. Saj ni tako teško, če pridejo krave tule gor potem bomo tudi mi ( je dejala naša babica). Od pastirske koče se pot nadaljuje strmo navzgor po skalovju. Pri kažipotu smo nadaljevali pot navzgor, ker smo šli na Kredarico za Staniča pa bi šli na levo. Začnemo se vspenjat na Kredarico, kjer je začelo rahlo deževat, zato čez svoj nahrbtnik dal dežno ponjavo, da tamal ne bo moker. Oblečemo si še anorake in nadaljujemo proti Kredarici. Ko se začnemo vspenjat na hudičev greben, kot mu rečejo domačini ni ustavljanja, saj nas dež že krepko moči prav tako pa je že začel padati ledeni dež. Temperatura se spusti, začne pihat mrzel veter in hiter občutimo mraz. Tukaj ni ustavljanja in preoblačenja, ker ti hiter lahko spodrsne zato nadaljujemo pot. Do koče imamo še kakšnih 20 minut. Ledeni dež poneha in tud veter se malo umiri. Vreme nas je kar precej utrudilo. Še z zadnjimi močmi se povspnemo okrog skale, kjer zagledamo vrh koče. Ponovno začne deževat ampak nas to več ne ovira, saj že vidimo pred sabo toplo župico, kjer nas bo ogrela. Prispemo v kočo, slečemo premočena oblačila. Vsedemo se za mizo in domača goveja juhca že steka v naša želodčka. Vsi smo presrečni in na mraz, dež in veter smo že pozabili. V koči je živahno - vsi nas občudujejo, ker smo z enoletnim malčkom priplezali na triglav. Ob 14 gremo malo počivat z upanjem, da dež poneha in da nadaljujemo pot proti Aljažu. Do samega vrha nas loči le še ena urca. Žal se nismo mogli ta dan povspet, ker je cel popoldan deževalo, snežilo in bilo preveč vetrovno. Povečerjamo in se družimo z drugimi planinco. Ko se začnejo malemu škratu učke zapirat se napotimo v sobo. Seveda še vedno v upanju, da bomo zjutraj šli na vrh. Ura je 6 zjutra, ko nas glasen veter prebudi - pogledamo čez okno, kjer vidimo sneg. Vstanemo gremo na zajtrk in na dišečo kavico. Veter zavija okoli koče in slabo kaže nadeljevati pot. Okoli 8 veter malo poneha, tako da gremo ven. Noro dobro snega imamo do kolen - super je. Dva pogumneža se napotita proti Aljažu - vsi čakamo kaj bo. Vendar se čez 20 minut vrneta - žal Aljaž ni tega dne dostopen. Ob 9 posije sonce, veter malo poneha zato se odločimo, da gremo v dolino. Toplo se oblečemo, saj brez kape in rokavic ni poti na triglav in gremo v nove dogodivščine. Vsi smo zelo navdušeni - pot navzdol je fantastična - sije sonce - hodimo po snegu, kakšne ga v doline ne vidiš. Smo polni energije in moči. Po 4,5 ur pridemo do Kovinarske koče kjer smo v soboto začeli pot. Preoblečemo se in se napotimo nazaj domov proti Mariboru. Komaj čakam naslednje ture. Sedaj že razmišljam za zimsko turo na Triglav. Bilo je super doživetje - vendar ne smem pozabit, da je bilo tudi naporno - predvsem kadar dežuje in piha, zato vedno in res vedno , ko greste na tako pot se dobro pripravite in opremite in ne precenjujte gore. Žal še vedno vidiš veliko takšnih, ki precenijo svoje sposobnosti, zato pa se potem taka pot konča tragično. Zato dajmo s pametjo hosit po naših naravnih lepotah in uživali bomo. Hvala gora, ker si nas sprejela!
