NA TRIGLAV ČEZ KRMO

V soboto smo se iz Maribora odpravili ob 2.30 - ob 5.15 smo prispeli v Krmo. Parkirali smo pri KOVINARSKI KOČI. Preoblekli smo se, ker je bilo jutro še mrzlo v dolini - se opremili in 6 štartali proti Kredarici. V nahrbtniku sem nosila tamalga in vso njegovo opremo in pol moje ter hrano za njega. Tako je bil težak nahrbtnik 24.5 kg. Mojo vetrovko in trenerko pa je nosil moj 17 letni sin ter hrano za nas - teža nahrbtnika 10kg in naša 61 letna babica je nosila svoja oblačila - teža nahrbtnika 5kg. Prvotno smo imeli namen it na Staničev dom ampak smo potem smer spremenili, ker se je začelo vreme oblačit in smo želeli prit čim bližje ALJAŽU. Pot od kovinarke koče je položna in to traja kar enih 40 minut - potem se pot začne vit malo navpreger ampak ni nič prehudo. Tako nadaljujemo pot po gozdu navbreger. Po nekaj časa pridemo iz gozda in nadaljujemo pot še malo bolj strmo po skalovju. To se vije vse do pastirke koče. Saj ni tako teško, če pridejo krave tule gor potem bomo tudi mi ( je dejala naša babica). Od pastirske koče se pot nadaljuje strmo navzgor po skalovju. Pri kažipotu smo nadaljevali pot navzgor, ker smo šli na Kredarico za Staniča pa bi šli na levo. Začnemo se vspenjat na Kredarico, kjer je začelo rahlo deževat, zato čez svoj nahrbtnik dal dežno ponjavo, da tamal ne bo moker. Oblečemo si še anorake in nadaljujemo proti Kredarici. Ko se začnemo vspenjat na hudičev greben, kot mu rečejo domačini ni ustavljanja, saj nas dež že krepko moči prav tako pa je že začel padati ledeni dež. Temperatura se spusti, začne pihat mrzel veter in hiter občutimo mraz. Tukaj ni ustavljanja in preoblačenja, ker ti hiter lahko spodrsne zato nadaljujemo pot. Do koče imamo še kakšnih 20 minut. Ledeni dež poneha in tud veter se malo umiri. Vreme nas je kar precej utrudilo. Še z zadnjimi močmi se povspnemo okrog skale, kjer zagledamo vrh koče. Ponovno začne deževat ampak nas to več ne ovira, saj že vidimo pred sabo toplo župico, kjer nas bo ogrela. Prispemo v kočo, slečemo premočena oblačila. Vsedemo se za mizo in domača goveja juhca že steka v naša želodčka. Vsi smo presrečni in na mraz, dež in veter smo že pozabili. V koči je živahno - vsi nas občudujejo, ker smo z enoletnim malčkom priplezali na triglav. Ob 14 gremo malo počivat z upanjem, da dež poneha in da nadaljujemo pot proti Aljažu. Do samega vrha nas loči le še ena urca. Žal se nismo mogli ta dan povspet, ker je cel popoldan deževalo, snežilo in bilo preveč vetrovno. Povečerjamo in se družimo z drugimi planinco. Ko se začnejo malemu škratu učke zapirat se napotimo v sobo. Seveda še vedno v upanju, da bomo zjutraj šli na vrh. Ura je 6 zjutra, ko nas glasen veter prebudi - pogledamo čez okno, kjer vidimo sneg. Vstanemo gremo na zajtrk in na dišečo kavico. Veter zavija okoli koče in slabo kaže nadeljevati pot. Okoli 8 veter malo poneha, tako da gremo ven. Noro dobro snega imamo do kolen - super je. Dva pogumneža se napotita proti Aljažu - vsi čakamo kaj bo. Vendar se čez 20 minut vrneta - žal Aljaž ni tega dne dostopen. Ob 9 posije sonce, veter malo poneha zato se odločimo, da gremo v dolino. Toplo se oblečemo, saj brez kape in rokavic ni poti na triglav in gremo v nove dogodivščine. Vsi smo zelo navdušeni - pot navzdol je fantastična - sije sonce - hodimo po snegu, kakšne ga v doline ne vidiš. Smo polni energije in moči. Po 4,5 ur pridemo do Kovinarske koče kjer smo v soboto začeli pot. Preoblečemo se in se napotimo nazaj domov proti Mariboru. Komaj čakam naslednje ture. Sedaj že razmišljam za zimsko turo na Triglav. Bilo je super doživetje - vendar ne smem pozabit, da je bilo tudi naporno - predvsem kadar dežuje in piha, zato vedno in res vedno , ko greste na tako pot se dobro pripravite in opremite in ne precenjujte gore. Žal še vedno vidiš veliko takšnih, ki precenijo svoje sposobnosti, zato pa se potem taka pot konča tragično. Zato dajmo s pametjo hosit po naših naravnih lepotah in uživali bomo. Hvala gora, ker si nas sprejela!

Tegale pa je mami kar zajahala :)

Tega dne se nisva odpravila daleč, ker je mami obljubila babici, da bo pomagala sadit krompir. No, ker pa sva imela še nekaj časa je mama pohitela in sva že odhitela do najbližnih kmetij. Ker sva vzela samo eno vodo zraven sem si mislu, da to bo pa itak brezveze - saj ne bom imel kaj videt. A ne bi bilo bolje doma ostat in malo poležavat - sem mislu se stiskat. No kakor koli bil sem že v nahrbtniku in ker se rad nosim nisem želel povzročat problemov sem bil čisto tiho odzadaj. Bom pa zaspal sem si mislu.Ampak že za prvim vsponom v grič me pozdravijo ovce - ja te že poznam. Mladički takoj prihitijo k ograji, kjer jih božava. Mame pa z budnim očesom spremljajo vsak njihov gib - pa najinega tud. Na samem vrhu pa stoji oče ovac in se nekaj kremži. Ne vem, če je ravno zadovoljen z našim prijateljstvom. Napotiva se naprej do kmetije Višič, kjer imajo tudi kužka, ki ves čas laja - sploh se ne ustavi - neumoren je. Ustaviva se na njihovi domačiji, kjer se sprehajajo kokoši. Gospodarica nama ponudi sok in kavo. Po klepetu in okrepčilu nadaljujeva pot. Pot naju vodi skozi gozd, kjer se počasi začnem pozibavat v sen.Med hojo poslušam živali - slišim ptice, ki se med seboj pogovarjajo. Sedaj so se že omožile in si delajo gnezda, saj bodo kmalu mladički na poti. Srna se nama prebližuje - za trenutek postoji - naju pogleda in kod ,d a se nama priklonu. Nato pa se počasi obrne v drugo stran in zbeži. Nedaleč zatem srečava dva zajca, ki se kotalita. Postojiva in ju opazujeva - ko naju opazita hiter zbežita v svoje skrivališče. Divje živali se nam ne pustijo tako božat, kod domače. Škoda, kajne?

Pot se ves čas vzpenja in polno kopriv je - še dober, da ne dosežejo mojih nog. Uboga mami bo pa cela zažgana:). Počasi prideva iz gozda do travnika, kjer je vse polno marjetic in drugih pisanih rož. Metulčki poplesujejo - čebele se pasejo, črički in druge male živalce so oglašajo in hitijo svojo pot. Za trenutek me mami odloži iz nahrbtnika in me da sedet v veliko travo. Lušten je, ko se me sploh ne vidi. Hiter začnem raziskovat okoli sebe teren. Lušten je tukaj - upam,da še kdaj prideva. Nadaljujeva pot čez travniki kjer naju pripelje do domačije, kjer imajo konjička. Ampak tega pa nisem pričakoval. Mmai gre k njemu in ga začne božat - kaj dela. Ne morem verjet že leza na njega, ko vidim, da želi še mene gor potegnit se začnem dret. O ne to pa ne si mislim. Tako razjaha in že sem pri njej v objemu. Gospodar se nama smeji in pravi mami, da naj pride jahat kadar želi. Počasi greva po mankirani poti naprej vse dokler ne prideva do Smolnokove cerkve. Stoji na gričku - zraven je majhno pokopališče. Lep in miren kraj. Malo se okrepčava - razgibava in nato greva proti domu nazaj.

Ja bo potrebno pohitet krompir sadit.Tako sem danes na kratki turi po okoliškem Smolniku spoznal nekaj novih živali - eno sem skoraj zajahal:)

kokokodak....:)

No saj že veste, da z mami redno potujeva - tako sva se tudi to nedeljsko jutro napotila na pot.Odpeljala sva se do Selnice, kjer sva zavila na desno. Mi mami pokaže hišo, kjer je včasih živela njena babica - torej moja prababica.Nato klepetulja še klepeta z dvema satrejšima gospodoma in po dolgem času, ker sem res že naveličan tega čakanja se le napotiva po najini poti. Nekaj časa hodiva po asfaltu - pot je ravna in ni nama hudga. Mami išče markirano pot in po nekaj kilometrih jo opazi na levi strani - tako se zapodiva v gozd. Začneva se vspenjat in pot traja kar dobro urco in pol po strminah. Mami malo postoji, da mi da vsake tolk časa pit, ker je res vroč dan in moramo otroci več pit, da ne dihidriramo. Ja pa mami tud pije, saj je res naporen teren. Iz gozda prideva na cesto in tukaj nadaljujeva pot. Gledam okrog sebe in sem zelo navdušen, kajti od vseh krajev kjer sva bila do sedaj mi je ta najbolj všeč. Tako lepo je urejen - zelenice okoli hiš so urejene, vse brsti, pri vsaki hiši so tablice z njihovi imeni. Na veliko so označene kmetije...kažipoti so res lepo urejeni. Tako nadaljujeva pot ko prideva do kažipota, kjer kaže da imava še 2 kilometra do cilja. Nadaljujeva pot po asfaltu - to je res malo mučno, ker se nama vročina zažira v telo. Malo sem zaspan zato se odločim, da malo zadremam. Ko se že pogrezam v sen naenkrat zaslišim neke čudne zvoke. Ne vem al naj začnem kričat al naj bom čisto tiho in naj to mami uredi. Pogledat pa si sploh ne upam, dokler ne slišim mamin glas. pšššš...pšššš...tiho bodi kokica a ne vidiš, da moj mali princ spi. ..tako je mami prigovarjala tole bitje na dveh nogah. No si mislim potem pa ne more bit nič hudga, če se mami takole pogovarja. Ognjevito dvignem glavo in odprem oči in glej ga zlomka kaj vidim. Nekaj čisto doli pri tleh me čudno gleda - zraven pa spišča čudne zvoke. Mami opazi, da sem zbujen in mi pove,da so to kokoši, ki nam dajejo jajce. aha...ja jajce pa sem že vidu. Mami jih uporablja, ko bratoma palačinke peče. Jaz pa še ne maram palačink. Pa ne mislit, da sem razvajen, ker nisem - sam raje imam svojo ciciko. Malo stran pa nas nekdo opazuje. Tale mister pa mi je všeč, ima tako lep pisan rep in velik rdeč greben. Počasi se približuje putkam in mami mi pove,da je to petelin - njihov gospod. Sicer še ne razumem čisto najbolje, kako imajo samo enga gospoda petelina, če je pa tolk pišk. No ja to bom razumel, ko bom še malo zrastel. Napotiva se naprej - sam pa še kar gledam nazaj. Te mini živali pa so mi bile všeč, ker so manjše od mene in posute s peresi. Sedaj poznam pa že kar nekaj živali..madona kak frajer sem.

Naenkrat pa se nama odpre razgled - prečudovit razgled. Kod, da bi vstopila v pravljično deželo. Kaj takšnega še nisem vidu in mami je čisto prevzeta. Začneva se vspenjat do vrha, kjer stoji cerkev. Vstopiva vanjo in tukaj se nama prikaže stara arhitektura. Naravnost fascionantno. Stopiva iz cerkve in se še sporehodiva okoli po obzidju in zreva v daljavo.

Mami poslika najine doživljaje na sv. duhu. Nato se še okrepčava, saj po treh urah to paše in počasi se začneva spuščat nazaj proti Selnici.

Čeprav je pot naporna se splača prav vsako kapljo prelit, kajti ne vidiš vsak dan pravljične dežele.

Počasi postajam ponosen, da živim v tako lepi deželi, kot je naša Slovenija.

Takole pa je še en dan za nama. Vem,da je mammi utrujena zato se hiter stisnem k njej in potonem v spanec.

Ta pa nam mleko daje :)

Če bi vi vidli mojo mami ta teden - ja opasna je z mano na hrbtu. Lazi po gričih kot srnica..jaja mami super si. Pa je to vse lepo in prav, da mene zraven vzame - saj, če me ne bi...ja to bi pa bila katastrofa. Bi tako tulil, da bi mogla koj nazaj prit. Sam ne vem pa zakaj morava vsa ta čudna bitja srečevat - pa moja mami se z njimi kar pogovarja. Pa v bližino njih hodi in jih boža. Zadnjič je enga kar osedlala - madona sem začel tako protestirat, da je mogla takoj dol prit. Ja, da ne boste mislili še mene je hotla gor potegnit ...o to pa ne sem si reku. Ampak to je druga zgodba in drug pohod.

Danes vam bom opisal pot, kjer sem srečal velike zize - pa sem mislu,da ma moja mami največje:)

Bila je sončna sobota . Mami je že začela nahrbtnik ven vlečt in že sem postajal nestrpn. Vedno komaj čakam, da vidim kam me bo peljala. Z mojo mami pa res ni nikoli dolgčas. Ko je spakirala nahrbtnik se odpraviva. Joj mene zakaj se moram v tej kovinski škatli vozit? Zadnje čase mi je pa to res tumač. Me vse moti - pa še vroče mi je. Najhuje pa je to, ker je mami tolk daleč stran. Kdo pa ne bi protestiral, če ne bi imel svoje zizike zraven sebe.

No ko po mučnih minutah prispeva v Kamnic si prav odahnem. Parkirava in že se odpirajo vrata - hiter stegnem rokici in že sem v nahrbtniku. Mami si me dobro oprta in že greva proti Bresternici in potem po markirani poti do vrha. Uf...to pa je vspon...sicer sem navajen, da hodiva navbreger ampak sedaj se pa po asfaltu v breg vspenjava že dobro urco. No naposled zavija v gozd in po makedamu. Tako naju pot pripelje v gozd, kjer je prvi kažepot - pot vodi k mlinu in žagi. Mami malo postoji in si ogleduje kažipot - se mi zdi, kod da je hotela še tja zavit. Nekaj pogleduje na uro - računa in potem se odloči, da si bova mline in žage šla drugič ogledat. Nadaljujeva pot proti vrhu - hodiva mimo kmetije in glej kako bevska neprijazen kuža. Mama je kar bolj v levo stopila - mi pravi,da je to rotvajler. Po glasu kako je to povedala, se mi zdi da z njimi pa nima ravno dobrih izkušenj. Nadaljujeva pot, ko prideva do kmetije. Mama glasno pozdravi starejšo ženico katera nama veselo odzdravi in naju občuduje. Pa na živce mi gre tudi, ko mi dela buci - buci. A bi bilo vam všče, če bi vas nekdo ščipal za lice in se slino proti vam. Sem mislu, da me bo še kisnila. Sem takoj vklopil alarm in mama se je hiter poslovila in tako sva nadaljevala pot. Mal dalje pa naju gledajo neke čudne velike žvali - pa debele. Sam pojma nimate - sem mislu,da ma moja mama velko zizo - sam to bi mogli videt - kake zize. Sem si mislu - jupi to pa je papice. Mami je šla proti pašniku kjer so se te žvali pasle - no mi je mami razložila, da so to krave, ki nam dajajo mleko. Pa tega nisem najbolje razumel - kako nam ta krava daje mleko, če imam jaz zato mami. Sva prišla do krave - sem počas lezel v nahrbtnik - postajalo mi je vedno bolj vroče. Skril sem se za mamin hrbet, ko slišim kako se pogovarja s tole prijazno živalco. Ker ni bilo nič hudga slišat sem počas odprl oči in pokukal. Joj mene kaka žval...kaka krava. Velika - debela - kake oke velka ima - pa jezik - velik, hrapav...fuj....a zize pa ima - ta pa daje papice. No pa mi je mami razložila, da ona daje mleko, ki ga mi vsi pijemo. No mi mali ludeki naj ga še ne bi, ker za nas je najboljše mamino mleko. Mi ga pa je mami dala mal za probat pa mi ni bilo všeč. Saj vi , ko ste men podobni - vsi, ki imaste pinceke me boste bolje razumeli. A ni najbolje se stisnit k topli ziziki in se na njo prisesat. Pa to je raj vam rečem - a mleko sladko , kot med. Ni ga bolša na tem svetu.

Ko se mami vse pogovori s svojimi prijateljicami kravami nadaljujeva pot do vrha. Od kmetije se povspeva ponovno v gozd, kjer je do vrha še dobre pol ure. Po dveh urah sva na vrhu - ŽAVČERJEV VRH. V koči kjer streže prijazen gospod srednjih let ni njegov sin sva se okrepčala, spočila, naklepetala in nato sva se odpravila nazaj v dolino. Po poti nazaj sva srečala še nekaj kolesarjev, ki so nama veselo mahali in naju gledali z občudovanjem.

Pot na žavcerjev vrh je zelo lepa, prijetna za hodit - vendar tudi naporna.

Tako sem danes spoznal spet novo žival. Sedaj poznam že dve živali ovce, ki nam dajajo volno in krave, ki nam dajejo mleko.

Komaj čakam nov dan, ko si mami ponovno oprta nahrbtnik in že naju noge nesejo. Kam pa vam povej kdaj drugič

Čudna bitja!

Že kot majhnega fantka me je mama začela navajat na garaško delo. Tako sem samo pri enem mesecu začel spoznavati lepote naših hribov. No, če sem iskren takrat se še nisem dobro zavedal in sem večina prespal. Ampak danes pri 8 mesecih pa sem že pravi dec, zato mi ne uide skoraj več nič. No ko se vračam na maminem hrbtu proti domu takrat pa večina počivam. Saj razumete, da dvakrat mi ni zanimivo videt ista drevesa. Zadnjič pa me je mama naložila v nahrbtnik, ki ga zelo rada nosi in tako sva se napotila od Smolnika proti slapu šumnik. Vam povem zelo lepo je tam. Opremo pa moraste imet, ker je že kar nekaj ljudi tam umrlo. Mama vedno pravi, da po hribih moraš tud glavo uporabljat. Obutev mora biti dobra, da vam ne drsi in si ne poškodujete kakšnega dela telesa. No pa nadaljujmo najino pot. Hodiva že kar lepi čas, ko se mama odloči, da me da malo ven, da si raztegnem svoje nežne nožice. Med tem časom , ko jaz veselo raziskujem zemljo , listje in vse nosim v usta in po maminem anoraku se mami malo odžeja in okrepči. Potem me nežno pogleda in mi pokaže mojo veselico. Nato me prisloni na mojo ziziko in že sem v nebesih. No pa ne se norčevat - saj vi ste tudi bili majhni in ste papcali mlekeca pri mamici. Sicer pa saj vi fantje se še sedaj radi stiskate k zizikam. Sem vidu zadnjič mojga ateja, pa mu nikakor nisem mogu dopovedat, da naj gre stran. Še dobro, da ga ni doma - ne rabim delit.
Tako se namalcava in kreneva naprej. Po nekaj ur prideva do slapa šumnik in takrat začne deževat. Mami mi čez nahrbtnik povezne dežno ponjavo, da me ne zmoči in že nadaljujeva pot. Tako preplezava šumnik - veste moja mami ima ful hudo kondicijo, saj jaz nisem tolk lahek. Vse skupaj z mojimi plenicami nese 19 kilogramov - ni malo, kajne.
Pa prideva na plan, kjer je polno tabl. Mami nekaj časa stoji in se odloča kam ga kreneva. Nato se odloči, da greva proti Pesku. Nadaljujeva pot in jaz še vedno veselo čebljam. Pa saj utrujen nisem - sit sem pa še toplo mi je. Aja pa dežuje tud več ne. Tako prideva do peska, kjer se okrepčava z toplo juhco. Veste kako paše nekaj toplega po 6 urah hoje. Sedaj pa naju čaka še pot do doma. Ko se začneva vračat se udobno namestim in že me ni več - se pogreznem v spanec.
Kar naenkrat pa zaslišim neki čuden glas in ne vem a bi odprl oči ali ne. Pa počasi le odpiram, saj čudim, da je mami v bližini in se nimam česa bat. Odprem oči in pred sabo zagledam neko čudno bitje na štirih nog. Najprej sem mislu, da je to kak moj sorodnik. Sam potem pa malo bolje pogledam, pa vidim da je zelooo kosmata tale stvar. Pa še ves čas se z nekim čudnim glasom dere. Nato pa pride še en tak čudeš in še en. Joj kolk jih je naenkrat polni travnik. Pa vse me gledajo in delajo meeee. Mami opazi, da sem zbujen in me že vsa navdušena vleče z nahrbtnika. Ampak jaz nočem ven, želim si samo čimprej od tod, ker nič ne razumem teh čudnih bitji. Pa jih opazuje iz daljave potem pa mami z mano v naročju gre vse bližje in one vse bolj glasno meeeeeee. Mislim,da mi mami pravi, da so to ovce - sam mene več nič ne briga, ker se tako grdo derejo se še jaz začnem,da jim pokažem kdo je glasnejši. Mami me takoj poljubi in me vrne v nahrbtnik in že kreneva naprej. Nato ves v strahu opazujem ta čudna bitja. Bolj ko se odaljujeva bolj sem srečen in počasi tonem spet v miren spanec.
Počas se prebujam in kaj opazim, da sem v maminem naročju ob toplem ognjišču. Sploh ne vem kdaj sva prispela do koče, kjer živi babica. Pravzaprav mi je vseeno, bil je lep izlet in navsezadnje sem spoznal nova bitja. Te poti so zame poučne, zato komaj čakam, da si mami oprta nahrbtnik z mano in greva v nove dogodivščine.
Do takrat pa lepe sanje!